ZVIN GLEŽNJA
✔ Zvin gležnja je najbolj pogosta športna poškodba
✔ Ima visoko stopnjo ponovne poškodbe
✔ Večina ljudi se po poškodbi prehitro vrne v šport
✔ Gibalna terapija (kinezioterapija) v velikih dozah za 42% zmanjša možnosti za ponavljajoče lateralne zvine gležnja
✔ Kar 40% posameznikov v enem letu po zvinu gležnja razvije kronično nestabilnost v gležnju
Lateralni zvin gležnja je najbolj pogosta poškodba spodnjega uda pri posameznikih, ki so športno aktivni. Prav tako pa ima ta poškodba, med vsemi poškodbami spodnjega uda, najvišjo stopnjo ponovne poškodbe. Za posameznike, ki so si zvili gleženj obstaja dvakrat večje tveganje za ponovno poškodbo v enem letu po prvotni poškodbi, in možnost razvoja kronične nestabilnosti gležnja.
Za kronično nestabilnost gležnja je značilna bolečina, dolgotrajna oteklina, občutek nestabilnosti gležnja, občutek se gleženj vda, ponavljajoče poškodbe in zmanjšana funkcionalna kapaciteta.
Visoka stopnja ponovne poškodbe zaradi zvina gležnja je lahko posledica neustrezne rehabilitacije po poškodbi in prezgodnje vrnitve v šport. Zato je po akutni poškodbi lateralnega zvina gležnja ključno zmanjšati tveganje za nastanek ponovne poškodbe in razvoja kronične nestabilnosti.
Raziskave kažejo, da gibalna terapija oz. rehabilitacija po zvinu gležnja močno zmanjša možnost ponovne poškodbe. 900 minut kinezioterapije kar za 42% zmanjša ponovne zvine gležnja. 900 min - 90 minut na teden - 10 tednov - 12 min vaj na dan. Visoka stopnja ponovne poškodbe zaradi zvina gležnja je lahko posledica neustrezne rehabilitacije po poškodbi in prezgodnje vrnitve v šport. Zato je po akutni poškodbi lateralnega zvina gležnja ključno zmanjšati tveganje za nastanek ponovne poškodbe in razvoja kronične nestabilnosti.
K aj se zgodi ob zvinu gležnja in zakaj?
Pri lateralnem zvinu gležnja pride do poškodbe vezi na zunanji strani gležnja. Navadno je mehanizem poškodbe inverzija (ko se stopalo zvrne navznoter) in plantarna fleksija gležnja.
Dejavniki tveganja so:
• zmanjšana gibljivost v gležnju (dorzalna fleksija)
• zmanjšana propriocepcija
• zmanjšano ravnotežje
• zmanjšana moč kolčnih mišic
• športi: košarka, odbojka, rokomet, plezanje
Lateralne zvine gležnja glede na stopnjo poškodbe delimo na tri stopnje:
• I. stopnja - nateg lateralnih vezi, brez podplutb, manjhna funcionalna prizadetost, lahko obremenimo nogo
• II. stopnja - delna ruptura vezi, zmerna bolečina, oteklina, podplutbe, težje obremenimo nogo, šepanje
• III. stopnja - popolna ruptura vezi, močna bolečina, otekanje, huda funcionalna prizadetost, ni možno obremenjevanje noge
Diagnostika zvina gležnja
Primarno želimo ob poškodbi izključiti možnost zlomov. Pravila Ottawa za gleženj in stopalo lahko izključijo zlome in nepotrebno rentgensko diagnostiko. Test vključuje palpacijo in občutljivost lateralnega in medialnega gležnja, kosti v stopalu ter test štirih korakov. Če po poškodbi ne moremo obremeniti noge je rentgensko slikanje indicirano. Z drugimi testi pri zvinu gležnja funkcionalno ocenimo tudi status vezi, ki bi se lahko poškodovali zaradi zvina. Tu naredimo sprednji predalčni test in inverzijski test.
Bolečino po zvinu lahko občutimo na zunanji strani, kjer je poškodba vezi na gležnju ali na notranji medialni strani, kjer ob inverzijski poškodbi pride do tako imenovane "kiss contusion", kjer pride do kompresije (stika) kosti v gležnju (medialni gleženj in talus).
Kaj naredimo ob zvinu gležnja?
Prvih 72 ur
Navadno se prvih 72 ur poslužujemo principa RICE (počitek, hlajenje, kompresija in elevacija).
Takoj po poškodbi ZAŠČITIMO mesto poškodbe, tako da razbremenimo nogo in omejimo gibanje za 1-3 dni in tako zmanjšamo krvavitev, preprečimo razteg poškodovanega tkiva in dodatnega povečevanja bolečine. Bolečina naj vodi fazo zaščite poškodovanega mesta.
KOMPRESIJA - s povijanjem zmanjšamo oteklino in dotok krvi iz poškodovanih kapilar
ELEVACIJA - dvig poškodovane noge višje od srca, da spodbudimo drenažo.
Če obremenjevanje noge povzroča hude bolečine je smiselno razbremenjevanje z berglami, vendar je pomembno, da čimprej začnemo z delnim obremenjevanjem noge.
Po 3 dneh - 10 teden
Tri dni po poškodbi gležnja nastopi faza funkcionalne rehabilitacije. V prvi fazi želimo z vajami za gibljivost ponovno vzpostavit popolno gibljivost gležnja. Takoj, ko bolečina dopušča, lahko začnemo z aktivnimi gibi v gležnju v vse smeri.
Sledi obravnava za zmanjšanje bolečine in otekline, ter počasno uvajanje vaj za moč in proprioceptivno vadbo, za obnovo ravnotežja in dinamične kontrole. Nadaljujemo s progresijo vaj za izboljšanje in obnovo moči in ravnotežja.
V kasnejših fazah se doda tek, skipping , poskoke in skoke, tako da se gleženj v celoti funkcionalno rehabilitira in se lahko brez deficitov v gibljivosti, moči, ravnotežju vrnemo v šport, brez dejavnikov tveganja za ponoven zvin. Najnovejše raziskave predlagajo sodobnejše protokole pri obravnavi akutnih poškodb in kasnejše obravnave. In sicer po principu PEACE za takojšnjo obravnavo in LOVE za kasnejši management poškodbe.
Uporaba ledu in nesteroidnih protivnetnih zdravil v akutnih fazah rehabilitacije se v novejših smernicah odsvetuje oz. njegova uporaba v rehabilitaciji še ni popolnoma jasna. Različne faze vnetja pomagajo pri celjenju poškodovanega tkiva, tako lahko preprečevanje vnetja z zdravili in ledom negativno vplivajo na dologročno celjenje, posebno ko so prisotne velike doze. Vračanje v šport je postopno in je optimalno, ko ni deficitov v gibljivosti, moči in pri funkcionalnih gibih. V rehabilitaciji se uporabljajo primerjalni testi poškodovane in zdrave noge, kot so enonožni skok naprej (cm), lateralni skoki na eni nogi (številko skokov) in test dosega z nogo (star excursion balance test).
ŽELIŠ izvedeti več? Naroči se na prvi brezplačen pregled pri fizioterapevtu.